Odkar je postal Tadej Pogačar ambasador avtodoma Carthago in sem ga tako lahko osebno spoznal sem vedel, da moram iti zanj navijat na Tour de France. Pri podjetju Robeta sem najel avtodom in se z očetom odpravil na nepozabno petdnevno potovanje (2x po en dan vožnje ter tri dni v Franciji za tri etape na Tour de France). Štartala sva malo pred 11. uro dopoldan iz Slovenj Gradca do Ljubljane, kjer sva si uredila preko testiraj.si Covid testiranje in po desetih minutah sva že dobila natisnjeno potrdilo v slovenščini in angleščini, da sva oba negativna in lahko greva na pot. Preko Italije sva letela brez težav in vožnja z avtodomom se je izkazala za bolj enostavno kot sem mislil. Ravno tako sem bil prepričan, da ne bova imela nobenih kontrol saj so prejšnji večer Italijani postali evropski prvaki v nogometu. Kar pa je bilo najlepše je to, da ni bilo nobenih postankov za cestnine. Vzela sva kartico na začetku avtoceste in se peljala mimo krajev Benetke, Verona, Piacenza, Genova, San Remo … in edinkrat sva plačala cestnino čisto pri francoski meji (neverjetno). Časovno sva sicer izgubila nekaj časa, ko so Italijani popravljali tunele, ampak vseeno sva rekordno hitro prišla v Francijo. Od daleč se je že kazalo morje in lep prizor na mondeni Monte Carlo je vabil k postanku, vendar je bila pot še dolga. V okolici Nice sva imela najprej težave s cestninami, ki so bile ena za drugo na kratkih razdaljah in vsaka je bila drugačna. Komaj sem pogruntal sistem, ko naju je čakal prvi pravi šok. Na eni od cestnin so naju izbrali za kontrolo francoske carine in kar osem carinikov se je ukvarjalo z avtodomom. Dva sta ostala pri nama, carinik in pet carinic pa je obrnilo avtodom do konca (pri tem pa nisva smela biti poleg). Nazadnje sem to doživel kaj takega pred mnogo leti na prečenju meje med Armenijo in Iranom. Policijski pes je iskal, če imava droge, iskali so tobak, če kaj švercava oz. če imava preveč denarja s seboj. Po 15 minutah preiskovanja avtodoma so obupali in naju spustili naprej. Naslednji šok je bila nevihta, ki se je razbesnela, ko sva se peljala mimo kraja Marseille in med tem sem razmišljal, da pa res ni veliko ljudi pripravljenih se voziti na Tour de France tako daleč v Pireneje.
Bencinske črpalke, kjer sva tankala, sva morala plačati vnaprej in na drugi je oče plačal s kreditno kartico, kjer je kmalu dobil obvestilo, da so mu trgali 150 eur, natočila pa sva samo za 94 eur goriva. Seveda sem moral na blagajno, kjer nama je uslužbenka kazala napis v angleščini, da nam bo banka vrnila denar in zaračunala pravi znesek. Vsaka cestnina oz. črpalka ima drugačen sistem. Pri kraju Toulouse je bila zaprta avtocesta, kamor sva bila namenjena in obvoz naju je vodil po mestnih ulicah, kjer bi zmrznila brez Garmin navigacije. Sploh sredi noči, ko ni bilo na ulici žive duše, da bi ga lahko vprašal za pravo smer. Po ca 18 urah vožnje (s kratkimi postanki) sva le prišla do kraja Saint Gaudens, kjer je bil cilj 16. etape Tour de France. Najprej sva se lotila iskanja prave lokacije, kjer bi postavila avtodom ob progi. Na Touru so zapore cest zelo zgodaj in po določeni uri ne spuščajo več na progo ne avtodomov, ne kolesarjev. Odločila sva se za zadnji klanec Cote d’Aspret Sarrat in našla parking ob cesti. Prednost avtodoma je tudi ta, da sva kljub temu, da se je že delal dan lahko zaprla vse žaluzije in si naredila v notranjosti, da je bilo čisto temno in tako odspala pet ur.
Pričakal naj je hladen, deževen in vetroven dan, nič kaj prijeten za navijanje kaj šele za kolesarje, ki so se mi zasmilili, kako bodo spet zmrzovali. Vseeno je bilo res zanimivo videli starinske avte, ki so se zapeljali po progi, še bolj pa spremljevalno karavano vozil sponzorjev, ki spremljajo Tour in ves čas mečejo sponzorske izdelke med ljudi, katerih se je zbralo res veliko in so naredili prijetno vzdušje.
Potem pa so mimo nas že prileteli prvi kolesarji in kasneje še Tadej, ki se je skrival v glavnini. Za prvi stik je bilo dovolj saj sta bila vrhunca naslednja dva dni, ko sta bili dve odločilni gorski etapi. Po etapi lahko obtičiš z avtodomom vsaj dve uri na mestu, saj traja dolgo, da sprostijo cesto za promet, da se lahko premakneš na drugo lokacijo. Rešila naju je mama, saj sva imela s seboj vso hrano in pijačo in dokler se ni cesta sprostila sva se lepo najedla (še ena velika prednost avtodoma, da imaš vse pri roki). Ker se kolesarji mimo pripeljejo šele okoli 17. ure sva pozno krenila naprej proti kraju Saint Lary Soulan, kjer sva že v temi krenila na kar 16 km dolg klanec Col de Portet, kjer je bil cilj 17. etape. Klanec je izgledal grozljivo strm in oče je suvereno obvladoval avtodom, ko sva se peljala mimo razgretih navijačev, ki so žurali ob cesti, nekateri pa kar na cesti, tako da so ustavljali vsako vozilo. Seveda so bila vsa parkirna mesta ob progi polna in kdor še ni bil na Tour de Francu si sploh ne more predstavljati, kako zahtevna logistika ga čaka pri spremljanju etap. Najhuje je, ker nihče ne ve, kdaj bo kaka cesta zaprta in kje bo kaka zapora oz. od katere ure naprej. Kako enostavno bi se dalo to rešit s spletno stranjo namenjeno le temu, vendar imajo Francozi očitno raje kaos. Ko sva prišla do ca osem kilometrov pod vrhom je bila popolna zapora ceste in naprej se ni več dalo, je bila pa zato še ena cesta ki je šla naprej do bližnjega smučišča, kjer sva kljub pozni uri še našla eno mesto za najin avtodom. Na višini ca 1700 metrov sva zaspala kot dojenčka (še ena prednost avtodoma je, da imaš posteljo že pripravljeno in se samo uležeš in zaspiš).
Zbudila sva se v sveže jutro in kar nisem mogel verjeti koliko avtodomov je bilo okoli naju (vseh možnih znamk kot bi prišla na sejem avtodomov). Je lahko kaj lepšega kot imeti zajtrk z lepim razgledom? Postaviš si mizico in dva stola in potem mizica pogrni se, te čaka zajtrk v hipu pripravljen. Potem pa priprava koles, ki so obvezna oprema za spremljanje Toura, saj se le tako lahko zapelješ na prave lokacije na vrh hriba. Sam sem imel s seboj električno kolo Cube, oče pa specialko. Ko sva se zapeljala v dolino do kraja, kjer je bila včeraj zapora naju je čakal dodaten šok. Cesto so že zaprli za kolesarje in sam sem se odločil, da bom kar prepešačil osem kilometrov do vrha klanca, kamor so čez nekaj ur pripeljali kolesarji, oče pa izbral drugo pot in sicer se je odločil, da se bo s kolesom prebil mimo policijskih zapor. Na enako idejo je prišlo veliko drugih kolesarjev, ki so obtičali in bilo je komično gledati, kako se po strmem travniku v klanec po brezpotjih vali kolona kolesarjev, da bi se izognila policijski zapori. Tour je včasih prava komedija, ampak vam garantiram, da se res splača iti pogledat kako gorsko etapo. Ko sem grizel peš v strm klanec sem kmalu naletel na družino Tadeja Pogačarja in razlagali so mi, kako se vozijo okoli Toura naokrog s sponzorskim avtodomom Carthago od Tadeja, ki ga ima v uporabi. Bil so prav prijetna družba in ko sem spoznal v živo mamo Marjeto mi je bilo jasno od kje ima Tadej tako odločnost in samozavest.
Naprej sem srečeval številne zanimive navijače in ker sem imel na sebi Tadejevo majico so me ves čas ogovarjali. Tadej postaja prava svetovna medijska zvezda in v Franciji ga bo kmalu poznalo več ljudi kot ve za Slovenijo. Srečal sem tudi kar nekaj drugih Slovencev in ni lepšega kot sredi Pirenejev peti slovenske pesmi in si vriskati na ves glas. Res lepi razgledi, zanimive debate s številnimi navijači iz vseh koncev sveta, kjer srečuješ samo prave športne navdušence, ki imajo radi kolesarstvo. Zadnja dva kilometra so imeli ograje mimo katerih sem se prebil vse do vrha čudovitega vzpona Col de Portet (2.215 m). Na vrhu (kjer je pozimi smučišče) je bilo krasno vzdušje in ogromen ekran, kjer sem nekaj časa spremljal v živo dirko, potem pa odšel navijat ob progo. Vedno sem si želel teči s slovensko zastavo na Tour de Francu in našel sem primerno mesto, kjer ni bilo ljudi. Že prej sem napovedal, da bo danes zmagal Tadej in ko sem videl, kako se razvija etapa sem bil še bolj samozavesten. Vse se tako hitro dogaja, da enostavno imaš samo dve možnosti ali boš navijal s slovensko zastavo ali boš slikal. Sam sem se odločil za prvo, saj je najbolj važno, da pomagam Tadeju, ko bo na vrhu hriba že pri koncu z močmi. Da mu dam energijo še za zadnjih 600 metrov vzpona. Kar naenkrat so mimo mene prileteli policijski motorji in že sem zagledal kolesarja Carapaza in zadaj našega Tadeja, kako ga lovi. Ko sta prišla do mene sem zaštartal za ograjo s slovensko zastavo (na primerni varnostni razdalji) in se na ves glas drl in spodbujal Tadeja. Bila sta tako hitra, da sem šprintal z vso hitrostjo, da sem jima lahko sledil. Po 50 metrih nisem mogel več teči tako hitro in moje zadnje besede spodbude Tadeju so bile: »Stisn za Urško ….« A sploh rabim povedat, da je Tadej kasneje z lahkoto odšprintal tako Carapaza kot Danca Vingegaarda in slavil zmago na kraljevski etapi Toura.
Seveda sem šel takoj na vrh, da sem ujel podelitev in slavil z ostalimi Slovenskimi navijači. Za zanimivost – podelitev je bila že končana, ko zadnja skupina kolesarjev (tako imenovana grupeto) sploh še ni prišla v cilj. Na vrhu sem pozdravil še športnega direktorja Tadejeve ekipe UAE Emirates Andreja Hauptmana, ki sem ga spoznal pred nekaj meseci in je ravno dajal intervju za naše medije. Potem pa se je na srečo dalo iti z gondolo v dolino, kar mi je precej skrajšalo pot in tako sem lahko še ujel slavje pri klubskem avtobusu UAE Tadejeve ekipe. Ko enkrat doživiš tako zmago tega nikoli ne pozabiš in zato so taki dogodki tako posebni in se vsako leto odloči na stotisoče ljudi, da bodo z avtodomom spremljali največjo dirko na sveto (menda jo spremlja kar milijarda ljudi preko Tvja).
Zvečer, ko so sprostili promet in smo se lahko spustili v dolino sva imela dve možnosti, da prideva do izhodišča za naslednjo gorsko 18. etapo s ciljem na Luz Ardiden. Odločila sva se za lepo panoramsko cesto čez prelaz Col d’Aspin (1.489 m) in potem sva želela iti z avtodomom preko ikoničnega prelaza Tourmalet. Seveda so Francozi brez obvestila oz. kakršnekoli opozorilne table v dolini zaprli prehod čez Col du Tourmalet, kar sva ugotovila ob enajsti uri zvečer, ko sva prišla dva kilometra pod vrh prelaza (na višini ca 1.800 m), kjer je bila zapora ceste. Tako sva se morala vrniti nazaj po isti poti v dolino. Premik je namesto dveh ur trajal neplanirane štiri ure preko Lurda do kraja Luz Saint Sauveur, kjer sva na srečo našla krasen travnik tik pred mestom, ki je bil že skoraj poln avtodomov. Utrujena od vse logistike in premikov sva se na koncu dolgega dneva samo ulegla na mehko posteljo in zaspala v trenutku.
Zbudila sva se v čudovito jutro. Mesto Luz Saint Sauveur je bilo lepo okrašeno in bil je eden tistih dni, ko se ti enostavno vse poklopi. S seboj sem imel električno kolo Cube, ki je nepogrešljivo za ogled gorskih etap. Že med vožnjo po kraju je bilo noro vzdušje, še boljše pa ko sva zapeljala v 14 km dolg klanec. Tam pa pravo rajanje množice ljudi in kolesarjev, ki so se zgrinjali proti vrhu 1.720 m visokega hriba Luz Ardiden, kjer je bil cilj etape. Vsi prostori za parkiranje so bili že zasedeni z avtodomi. Sredi hriba sem začudeno pogledal, ko sem videl domačina, kako je gipsom na nogi in berglami skakal v hrib. Prave navijače nič ne ustavi. Spoznal se navijače iz Fun Cluba belgijskega kolesarja Grega Van Avermaeta, pa Kolumbijce, Ekvadorce, Špance in Francoze, ki so navijali za Tadeja. Ljudje so rajali na in ob cesti, nekateri pa risali napise na asfalt. Številni so imeli s seboj stolčke in malico, ker so si vzeli cel dan za Tour. Sam pa sem užival na električnem kolesu. Vozil sem v nastavitvi tour in z lahkoto prehiteval ostale rekreativne kolesarje. Vmes sem bil izvan s strani Španca, ki je tudi vozil električno kolo in v šprintu do prvega napisa na cesti, kjer je bil najin improviziran cilj, sem mu pokazal, da so trenutno Slovenci najboljši kolesarji. Imel sem na sebi majico s sliko Tadeja in toliko ljudi me je poklicalo Pogačar, da sem začutil, da bo kmalu Tadeja poznalo več Francozev kot Slovenijo. Postaja res globalna zvezda. Čudovit asfalt, lepo vreme in krasno vzdušje so naredili popoln dan. V najhujši klanec sem si na kolesu nastavil turbo pogon in v hrib sem letel, kot bi bil profesionalni kolesar. Edina razlika je bila, da sem ob tem še mahal s slovensko zastavo. Z električnim kolesom Cube je zame tudi v najbolj strm klanec kolesarjenje postalo spet užitek. Zadnja dva kilometra so postavili ograje in ko sem prikolesaril na vrh klanca, kjer je tudi smučišče nas je pričakalo na stotine navijačev, ki so se do vrha tudi pripeljali s kolesom. Tam pa uživancija na sončku, slikanje, probavanje odličnih klobas, debate z navijači …
Srečal sem tudi družino Tadeja Pogačarja in še druge slovenske navijače in na slovenskem ovinku približno kilometer pod vrhom smo skupaj čakali na Tadeja in ostale kolesarje. Kmalu so prišla mimo hecna promocijska vozila, ki so metala darila za navijače (tudi Asterix se je peljal na vozilu). Potem pa vrhunec, ko so se približali prvi kolesarji s Tadejem na čelu. Kar leteli so mimo nas. Ob našem bučnem navijanju in vihtenju slovenskih zastav sem verjel v zmago. Ne bom pozabil, kako sem se s Tadejevimi starši drenjal pred pametnim telefonom, kjer smo spremljali zadnjih 500 metrov dirke in se skupaj veselil. Noro kaj dela Tadej. Na koncu sem imel daljši pogovor za glavni francoski radio, hkrati pa bodo naše vihtenje slovenskih zastav uporabili za posnetke prihajajočega dokumentarnega filma o Tadejevi partnerki Urški, ki je tudi profesionalna kolesarka. Sledila je še slavnostna razglasitev zmagovalca in podelitev majic, kjer je imel Tadej ima v lasti kar tri. Ker je bil na slovesnosti tudi francoski predsednik Macron je bilo vse skupaj še bolj slovesno, za nas pa je to pomenilo, da smo morali čakati dodatno uro, da so nam dovolili spust, šele ko je predsednik odšel.
Spust je bil divji in od sreče sem vriskal skoraj na vsakem ovinku. Polaganje ovinkov in prehitevanje kolesarjev kot v starih časih, ko sem še treniral kolesarstvo in v dolini druženje in proslavljanje z drugimi slovenskimi navijači. Potem pa me je spet čakalo udobje našega avtodoma, kjer me je pričakala kuhinja in topla postelja. Naslednje jutro pa vstajanje ob štirih zjutraj in ca 1600 km vožnje proti domu za kar sva porabila le 18 ur in še isti dan polna vtisov prišla domov. Lepo je potovati z avtodomom in to je sigurno najboljši način za ogled dirke Tour de France.
Zaključek: Bilo je noro in nepozabno. Avtodom od podjetja Robeta je bil res zakon in nisem verjel, da se lahko tako enostavno vozi kot avto. V treh dneh sem doživel kar dve zmagi Tadeja Pogačarja, ki je postal najmlajši dvakratni zmagovalec Dirke po Franciji v 118-letni zgodovini najslovitejše kolesarske dirke na svetu. Tadej je ambasador avtodoma Carthago, ki mu pomaga s svojim udobjem, da lahko dosega največje uspehe in z veseljem bom zanj navijal še naprej.
Kar rezervirajte si avtodom Carthago za julij 2022 za ogled Tour de France, ker gremo po novo zmago.
Uroš Ravbar
P.S. Pa ne pozabite, da je avtodom Carthago namenjen zmagovalcem. Jaz že celo življenje želim zmagovati. Kaj pa vi?
