Z Marjeto in Mirkom Pogačarjem o življenju v avtodomu med dirko
Vsako poletje, ko peloton zavije proti Pirenejem ali Alpam, Mirko in Marjeta Pogačar že vesta, kje bosta. Ne v hotelu. Ne pred televizorjem. Ampak za volanom avtodoma Carthago, na poti k naslednji etapi, s kolesi v prtljažniku in načrtom, ki se piše sproti.
Letos bo to že šesto leto, odkar jima avtodom Carthago omogoča tak način spremljanja dirke. Toda to, kar se je začelo kot privilegij, je postalo način življenja – oziroma vsaj tistega dela, ko spremljata svojega sina, ki iz dirke v dirko presega meje verjetnega. Tour de France, Giro d’Italia, belgijske klasike, z avtodomom sta si ogledala že skoraj vse.
Z njima smo se pogovorili o tem, kaj pomeni biti ob progi kot starš zmagovalca, zakaj avtodom premaga hotel in kateri prelazi so jima ostali najbližje pri srcu.
Kako se je začelo
Prva izkušnja z avtodomom na Touru ni bila stvar načrta. Leta 2021 jima je Carthago omogočil uporabo avtodoma in tista sezona je postavila merilo za vse, kar je sledilo.
“TDF sva z avtodomom prvič spremljala leta 2021, ker nam je podjetje Carthago tega leta to omogočilo. Zdaj naše sodelovanje uspešno nadaljujemo že šesto leto.”
Od takrat ni bilo več drugega načina. Ne zato, ker ne bi bilo alternativ, ampak zato, ker avtodom ponuja nekaj, česar hotel preprosto ne more: svobodo, da si tam, kjer je dirka, ne pa tam, kjer je morda kakšna prosta soba.
Zakaj z avtodomom
Na Tour de France so hoteli v bližini gorskih etap rezervirani že od oktobra, ko razglasijo traso za naslednje leto. Edino avtodom omogoča fleksibilnost, da se vsak dan premikata in sledita pelotonu, ne da bi morala skrbeti za rezervacije.
Njun avtodom je Carthago C-compactline, model, ki ga opisujeta z besedama, ki sta si na videz v nasprotju: dovolj velik in dovolj okreten.
“Dovolj velik za vso potrebno opremo za 25 dni, a vendar dovolj okreten, da z njim lahko prevoziva tudi manjše podeželske ceste.”
Prtljažni boks sprejme štiri kolesa, mizo, stole in še vso ostalo opremo za kampiranje. Omarice v notranjosti zadostujejo za vso garderobo. Kuhinja je dovolj prostorna za pripravo vseh obrokov in kot pravita Mirko in Marjeta, tudi za precej več gostov, kot bi kdorkoli pričakoval.
“Lani nas je v njem jedlo in spalo kar sedem odraslih naenkrat. Verjetno smo dosegli svojevrsten rekord, po zaslugi res slabega vremena v Alpah!”
Biti ob progi kot starša zmagovalca
Večina navijačev Tour doživlja od zunaj ograj. Mirko in Marjeta ga poznata z obeh strani, med navijači ob cesti in v zakulisju, skupaj z ekipo. Ko ju povprašamo, ali se na Touru družita s starši drugih kolesarjev, odvrneta, da tako kot onadva dirko spremlja malo staršev drugih tekmovalcev. Do zdaj sta srečala le starše Marca Solerja, Tadejevega ekipnega kolega. Večina staršev se namreč ne pojavlja ob progi, sploh pa ne z avtodomom.
“Starši navadno ne potujejo na tak način kot midva in ne navijajo ob progi. Več jih srečava na startu ali na cilju posamezne etape oziroma dirke.”
Njun način je drugačen. Aktivno, mobilno, s kolesom v prtljažniku in avtodomom Carthago kot gibljivo bazo. Vsak dan nova pozicija. Vsak dan nov pogled na dirko, od znotraj in od zunaj hkrati.
60 dni na leto v avtodomu — in to ni samo Tour
Tour de France traja tri tedne. Toda Mirko in Marjeta se z avtodomom podata tudi na številne druge kolesarske dirke.
“Lani sva v avtodomu preživela približno 60 dni, od tega približno 50 na dirkah in 10 dni ob morju.”
Všeč jima je Belgija, kjer si v istem tednu lahko ogledata več klasik v nekajdnevnih razmakih. Vmes imata čas za odkrivanje lepot regije. Tudi spremljanje dirke po Romandiji, s katere sta se vrnila pred kratkim, je prijetno, saj so trase zasnovane tako, da se kolesarji večkrat povzpnejo na isti hrib.
Tistim, ki bi radi doživeli okus alpskih dirk brez gneče Toura, priporočata Critérium du Dauphiné, ogrevalno dirko junija v istem gorskem okolju kot Tour. Gledalcev je veliko manj, dostopnost do tras je veliko lažja, tudi varnostniki so manj strogi. Za prvo izkušnjo kolesarske dirke z avtodomom je to idealen uvod.
Nasveti iz šestih let ob trasi
Parkirajte v dolini
To je najpomembnejši praktični nasvet, ki ga dajeta Mirko in Marjeta vsakomur, ki gre z avtodomom na gorsko etapo Toura. Iz izkušnje.
“Po najinih izkušnjah je zelo neprijetno parkiranje tik ob cesti na vzponu. Ponoči je zelo hrupno, podnevi se mimo zgrinjajo reke kolesarjev, najtežje pa se je po dirki spustiti v dolino — ceste so več ur zaprte ali praktično neprevozne.”
Njun recept: avtodom v dolini, na pripravljenih travnatih parkiriščih. Na progo peš ali s kolesom. Enostavno, učinkovito in brez ur čakanja v koloni po koncu etape.
Oprema, ki ne sme manjkati
“Vedno moraš imeti opremo za vse vremenske neprilike: od pelerine, bunde, kape, klobuka in sončne kreme!”
In kar zadeva nepričakovane situacije — ne samo vremenske:
“Enkrat sva pozabila zapreti pokrov za polnjenje vode, ki je ostal na bencinski črpalki. Zato sva se morala znajti po svoje. Nepogrešljiv je dober lepilni trak, sekundno lepilo, kakšna vrvica oziroma elastična vrv.”
Šest let na cesti uči tudi to: ne gre vse vedno po načrtu. Gre pa vedno nekako.
Koliko etap je smiselno videti?
“Poznava veliko ljudi, ki so šli na Tour za en teden, a so videli le eno, dve ali največ tri etape — pogosto so nastanjeni v kampu v bližini in se med dirko ne premikajo z avtodomom. Drugi parkirajo ob progi že dan ali dva pred etapo in se prestavijo tako, da vidijo etapo čez nekaj dni.”
Ni pravilnega odgovora. Je pa jasen vzorec: tisti, ki pridejo z avtodomom in so pripravljeni na premik, vidijo več in doživijo več.
Najljubša mesta ob trasi
Ko vprašamo Mirka in Marjeto, kateri prelaz ali cilj jima je najljubši, odgovor ne pride takoj. Ker jih je preveč, ki so vredni omembe.
“Nama so še posebej pri srcu Pireneji, saj je vzdušje ob progi tam res izjemno. Tudi domačini so izredno prijazni, vse je bolj sproščeno kot v Alpah. Zelo lepo je tudi v Centralnem Masivu, pa tudi na “balonih” v Vogezih.”
Med posameznimi prelazi so jim v posebnem spominu ostali:
- Galibier — eden najvišjih in najimpresivnejših prelazov Toura
- Montgenèvre — na meji med Francijo in Italijo, z razgledi na obe strani
- Mont Cenis — zgodovinsko bogat prelaz z umetnim jezerom na vrhu
To niso samo kolesarska imena. So kraji, ki jih je vredno videti tudi brez dirke.
Kultni prelaz Galibier, Mont Cenis in Montgenevre so tudi izven Tour de France vredni obiska
Tour 2026: Kam? Kaj pričakovati?
Letos Tour starta 4. julija v Barceloni, gre čez Pireneje in se zaključi z alpskim blokom, katerega vrhunec sta dva ciljna vzpona na Alpe d’Huez — 24. in 25. julija (19. in 20. etapa).
Mirko in Marjeta napovedujeta, da se bo tam trlo navijačev, zagotovo še posebej slovenskih.
“Vzdušje pa bo peklensko. Mislim, da bo prav na teh dveh etapah najprimernejše prevozno sredstvo kolo.”
Za tiste, ki iščejo bolj sproščeno alternativo znotraj letošnje trase:
“Zaradi bližine Sloveniji so Alpe zelo priljubljene, pa tudi več etap je blizu skupaj. Vzdušje pa je v Pirenejih veliko boljše. Tudi nekaj etap v Centralnem masivu in v bližini Belforta niso zelo oddaljene druga od druge.”
Kratko in jasno: če iščete epsko gnečo in spektakel — Alpe d’Huez. Če iščete vzdušje in pristne stike — Pireneji ali Centralni Masiv.
Mirko in Marjeta Pogačar nista začela potovati z avtodomom zato, ker bi to načrtovala. Začela sta, ker se je ponudila priložnost in ker sta ugotovila, da ta način spremljanja dirke preprosto ni primerljiv z ničemer drugim.
Šest let pozneje je Carthago postal del njune Tour de France zgodbe. Vozilo, ki jima da svobodo, da sta lahko tam, kjer je dirka. Da jesta, ko hočeta. Da gresta naprej, ko je čas. In da se, če ne gre drugače, nekako znajdeta s sedmimi odraslimi v notranjosti avtodoma, ker vreme ne sodeluje.
Odkrijte kompaktne modele Carthago
Preverite še nasvete, kako z najetim avtodomom na Tour de France
